Plezanje v kanionu	Vodne igre v Verdonu	Podzemlje temačnih Bogov	Predostenje kaniona

Plezalna odprava štirih Gamsov se je po dobrem tednu v četrtek popoldan zaključila. Ostala je prijetna utrujenost, ki se po prespani noči počasi razkaja. In ostali so nepozabni vtisi. Turkizno zeleno jezero in reka Verdon, oklenjena z veličastnimi navpičnimi stenami, visokimi tja do 300m. Raj za oči in telo: kopanje, veslanje in plezanje - vsega smo si privoščili in prav nič se nam ni mudilo. Prehodili smo dolge podzemne tunele, vsekane v živo skalo, ki z večno temo in ledenim hladom spominjajo na deželo Mordor iz Gospodarja Prstanov, tako različni so od vseh lepot zunanjega sveta tam okoli. S kajaki smo raziskali ustje kanjona in zaprepadeni strmeli v apnenčaste umetnine narave in visoke stene, ki bi se jih dalo plezati iz vode.

Možnosti plezanja so naravnost neomejene; bil pa je omejen naš čas, pa še brez avta smo bili - a o tem pozneje - zato smo plezali le v dveh plezališčih in v obeh neizmerno uživali. Smeri smo izbirali predvsem mojim in Androtovim zmožnosti primerno, in po njih sta se Alex in Maja včasih prav lepo sproščeno sprehajala. Seveda smo prav vsi tudi grizli - vsakemu je ostal kak nerazčiščen račun, nepremagana smer, sladek motiv za ponovno vrnitev. Ker o tem, da v Verdon ponovno pridemo, udeleženci odprave niti najmanj ne dvomimo.Vreme nam je bilo vse dni dokaj naklonjeno, tehnika pa malo manj: takoj po prihodu v Verdon se je pokvaril avto. Pri zadnjem kolesu je počepnil na stran in bil dober le še za k mehaniku. Najverjetneje ga je zdelala hudo razruta makadamska cesta v italijanskem Final Liguru, kjer se je odprava dva dni prej pravzaprav začela. V Final Ligure smo se pripeljali iz Slovenije ob 3h zjutraj in ostanek noči prespali pod zvezdami na prav tisti luknjasti cesti, ki je načela ubogega Kangooja. Zjutraj smo se naspani in presenetljivo sveži odpravili v bližnje plezališče, kjer nas je pozdravila zanimiva in prav nenavadna skala; na prvi pogled gladka, od blizu pa polna drobnih luknjic, zlizanih od pogostega plezanja. Pri plezanju je šlo predvsem za ravnotežje in postavljanje nog, saj so bili oprimki majhni in slabi, stena pa spolzka in ponekod položna. Zlezli smo precej smeri, zvečer pa smo se osvežili na peščeni plaži Sredozemskega morja, kjer trume petičnih turistov plačujejo kupe eurov, da bi se počutili kot sardine v konzervi. Zaradi pozne ure so za njimi ostala le nepregledna polja praznih ležalnikov, vsak na svojem natančno odmerjenem kvadratnem metru mivke. Naslednji dan smo plezali na raztežaje, kar je bila za naju z Androtom še ena nova izkušnja. Skale so bile fantastične, tako za plezati kot za pogled, smeri pa ponekod vse prej kot lahke. Ko smo vsi štirje stali na vrhu 120m visoke stene in ko je bil za nami še zadnji, s 6c ocenjen raztežaj, je bil to najlepši zaključek plezarije v Final Liguru. Po spustu v dolino smo se na hitro zbasali v avto in jo mahnili naprej, proti naslednji postaji, Verdonu. Imeli smo se fenomenalno. Alexu in Maji hvala za organizacijo odprave in vodstvo, prav posebna hvala pa gre njunemu Kangooju, ki je s tem, ko se je pokvaril, proti naši volji podaljšal odpravo za čudovite tri dni.

Aljoša